Sonce in človek


Datum: 15/5/2014

V osrednji točki našega planetarnega sistema se nahaja vir življenja na Zemlji: tam je zvezda, ki ji pravimo Sonce. Prav vse, kar eksistira na Zemlji je odvisno od te "pike" na nebu. Tam je pogoj za premišljevanje tukaj, ne le o vsem zunaj nas, temveč tudi o vsem znotraj nas. Uganke vedenja o vesolju si človek ne more zastaviti brez te "pikice". In še več! Uganko vedenja o samemu sebi si človek ne zmore zastaviti brez nje. Brez Sonca ne moremo razmišljati kdo smo, zakaj smo, odkod je smisel bivanja v misteriju "prisotnost"?


Sonce je, preprosto povedano, izdelek fizike po rojstvu vesolja. Staro je približno 5 milijard let in ga sestavljata predvsem vodik (75%) in helij (25%). Temperatura na površju je približno 5800 K, v notranjosti pa od 15-20 milijonov K. V njem je moč, ki nam je znana: vse zvezde, med njimi tudi Sonce, ustvarjajo toploto iz vroče plazme, v kateri imajo delci zadostno hitrost termičnega gibanja. Osrednji dogodek je premagovanje odbojne električne sile ter zlivanje jeder (=fuzija), ki poteka v termonuklearni reakciji: jedra vodika se zlivajo v jedra helija s posledico "sevanje energije". Naša prisotnost na Zemlji je posledica tega toka.


Potek fuzije na Soncu:


slika
slika

Vir: www.nobelprize.org


Vprašanje vseh vprašanj je zdaj vsebina drame:


- ali ima naša prisotnost zagotovilo eksistence za vekomaj?


Odgovor je pretresljiv: ne! Približno polovička goriva (=vodik) je že porabljena! Po izginotju druge polovičke nas pričakuje dramatična sprememba. Dinamika notranjih procesov pripelje do nastajanja ogljika iz helija (=ob veliko višji sprostitvi energije) in zelo neugoden izid dogodkov za Zemljo: ohlajanje atmosfere in nevarno prostorsko širjenje Sonca. Ne glede na to, ali bo zajeta v objem Sonca, ali ne, lahko Zemlja utrpi usodno škodo: izginotje atmosfere, izparevanje oceanov, stalitev kontinentov, ...


Skratka: vse posledice rojstva Rdeče orjakinje, vključujoč predvsem izginotje človeštva. V tem stanju so danes Betelguese (=Orion), Aldebaran (=Bik), Antares (=Škorpijon) ... Zadnji relikt vsega je potem, ko ugasne termonuklearno jedro, Bela pritlikavka. Kot ostanek vseh ostankov, ta pojem se nanaša na dokončno smrt zvezde.


Ali se Zemlja takemu scenariju vendarle lahko nekako izogne? To vprašanje si je zastavil francoski astrofizik Hubert Reeves v knjigi Patience dans l'azur: l'évolution cosmique (1981). In odgovoril pritrdilno: ja! Kako? Zagledal je jasno tri možnosti!


Prva možnost je pobeg z Zemlje v smeri zunanjih planetov, ki so najbolj oddaljeni od Sonca! Sateliti Jupitra, Ganimed in Callisto, posedujeta zadostno rezervo vode. A izkušnje podmorniškega življenja na Luni so že znane. Taka rešitev nima v sebi ničesar utopističnega razen "problemčka": kdo bo izbral peščico privilegiranih srečnežev za odhod?


Druga možnost je premik Zemlje na varno oddaljenost od Sonca! Izračun posreduje zelo zanimiv pogoj: za "preselitev" Zemlje na orbito Saturna (=ob pravilno izbrani smeri izstreljenih raket z Zemlje) bi morali porabiti energijo, ki ima za ekvivalent maso okrog deset odstotkov vode vseh oceanov. To bi pa lahko bila usodna napaka zaradi padca nivoja oceanov za približno dvesto metrov.


Tretja možnost je reanimacija Sonca! Tukaj pa čaka "napaka" začetnega konstrukta. V notranjosti Sonca ostaja obilo nekonzumiranega vodika. Odtod ideja: potrebovali bi neko "pumpo" za kroženje goriva in obenem pripraviti vse za evakuacijo produktov fuzije. Reeves pri tem vidi dve možnosti. V prvi varianti potrebuje mega eksplozijo superbombe H. Sedanje bombe so namreč že sposobne ustvarjanja temperature nad tisto v sončnem jedru. Težava v tem primeru je nameščanje bombe na zaželjeni točki pred isparevanjem. V drugi varianti pa predlaga izjemno močan snop ekstremno koncentriranih laserskih žarkov, čeprav se sreča z isto težavo: kako se izogniti hitri disipaciji energije?


Skupna težava vseh variant je v dejstvu:


- nobena možnost ni trajna rešitev v poteku časa.


Nekaj je očitno:


- logika eksistence v trenutku eksplozije "rojstvo vesolja" (=čas je rojen) ne spremeni ničesar v trenutku implozije "smrt vesolja" (=čas se zruši).


Zakaj potem boj z ozadjem vesolja?


Človek ima danes na voljo še približno 6 milijardi let za iskanje poti do resnice:


kaj je smisel vsega?


Pobeg ne reši ničesar! Je pač izhod v času. Ko pa čas izgine, izhoda v času ni. Tako kot edino resno vprašanje ostane:


- kaj je zadaj?


"Nič" ni resen odgovor! Saj "nič" ne obstaja. Vse je "nekaj"! Izzveni logično:


- nekaj je zadaj!


In to "nekaj" je upanje! Za vse odgovore še vedno v času!



EOF

Nazaj